Morje.

Par dni sem poslušala, da bo toplotna obremenitev v sredo najhujša. V Ljubljani je itak težko dihat, na Gorenjsko se mi ni dalo. Pa smo šli proti morju. Nadkul. Plaža je bila še skoraj prazna. Razen parih upokojencev in nekaj otrok, ki so itak odšli na kosilo ter kasneje v bazen, smo bili sami. Milina!

Za začetek me je sicer pičila čebela, prijatelj me je po nesreči brcnil v glavo in s kolenom sem se zadela v skalo, ampak bilo je res zakon! Voda ima prijetnih 24°C, zrak 10 več. Pivo pa 20 manj. 🙂 Bil je res čudovit dan!

Vročina naj bi danes popustila, kar je kul, ker noro slabo spim. Sicer pa je poletje in mora biti vroče! Se mi pa iz vsega srca smilijo vsi, ki morajo na teh temperaturah opravljati težka fizična dela. 😦 To pa res ni kul.

Preživite lep dan in ne pozabite na kakšno hladno pivo ali sladoled!!

Viktorji.

Načeloma nisem modni kritik. Razen kakšnega šoka, ki ga mimogrede doživim na ulici. V soboto pa sem zelo hitro preletela Viktorje, ker me je zanimal Vid Valič, ki ga žal tam ni bilo. Fant ma pač okus in se ne udeležuje takšnih stvari. Bravo!

Stvar, ki me je najbolj pretresla so bile obleke. Nekoč je obleka pomenila nek statusni simbol in ljudje so se znali obleči trenutku primerno. Samo par slikic, ki so me najbolj šokirale. Pobrane so iz strani siol.net.

 

Druga zadeva pa je voditelj. Brez komentarja.

 

Seveda obstajajo izjeme v fantastičnih kreacijah in s čudovitim makeup-om. Ter seveda stara šola uglajenih posameznikov.

Mogoče bo drugo leto boljše.

Občutki.

Idila na balkonu.

Letos sem si prvič v življenju uredila svoj prostor na balkonu. Z zelišči in rožami obdano. Roza ležalnik in zelena korita. A ni lepo, ko se zlekneš na ležalnik in za par minut zapreš oči? Okrog tebe pa sivka, marjetice, bazilika,… Skoraj, kot bi bil na morju. 😛 SKORAJ!

Vabljeni na antistresno terapijo! 🙂

 

Long time no…write.

Se mi zdi, da sem zadnjič pisala včeraj. Hm… Oglaša se slaba vest. Tišina ne pomeni, da ni navdiha in da se nič ne dogaja. Tišina je znamenje, da imam polno glavo: na eni strani tisoč razpisov pa DIY projekti. Pa še življenje zraven.

Ne bom pisala o žledolomu, ki so ga nekateri (bedaki) označili, kot kričanje dreves pod težo pobitih po vojni. Se ne spodobi, da bi preklinjala. Pa res ni lepo govorit grdo o drugih.  Upam, da so ljudje na varnem in da se bodo čim prej postavili nazaj na lastne noge.

Lahko povem, da sem ponovem oranžnolaska.  In, da še vedno nisem izročila vseh božičnih daril. 🙂

In še malo reklamice za spletno stran: http://www.planet-lepote.com/kozmetometer Res super zadevica, kjer so kozmetični izdelki dani ocenjeni iz strani uporabnic. Pohvaljeni, spljuvani,… karkoli si pač zaslužijo! Pred nakupom je fino malo poklikat. 🙂

Lep torek!

ER.

Zaljubljena sem v nanizanke/nadaljevanke/filme/dokumentarce o zdravnikih. I think I have a thing for doctors. 😛 Izkušnja bolnišnice ”od znotraj” je zapisana globoko v mojih ledjih (dobesedno).

Ok, najrajši imam Greys anatomy in ER. Čeprav ob nekaterih prizorih zamižim in se delam, da me ni. Vseeno pa so mi moški v belih haljah ali pa v scrubsih totalno sexy. 🙂

Danes pa je bila izkušnja urgence v živo. Miss Murphy bi rekla, da ”polajka” in se pridružujem temu izrazu: polajkam LCD zaslone z risankami in čakalnimi vrstami. Polajkam zdravnike in reševalce. Ne polajkam pa zraka. Bruh!!! Niti ne polajkam trdih in nizkih klopi. Ne polajkam tečnih starih tet, ki učijo zdravnike, kako naj delajo.

V končni fazi pa ne poljakam že samega apriori vzroka, da človek sploh zaide na urgenco. Kosti se, hvala Bogu, zacelijo. Notranji organi so ok. Da sem se nehala tresti, ko sem prišla domov, so pa zelo prav prišle limonce, ene, dvoje, pet. 🙂

Lahko noč, nedelja.

Prijateljstvo in loto številke.

Iz času študetskega doma imam prijatelja, ki ga ne vidim prav pogosto. Vsake toliko pa klepetava po Facebooku. In je super. Prijeten fant, ki ima sicer precej zakompliciran karakter, ampak midva sva se vedno ujela. Mogoče zato, ker imam tudi sama precej težek karakter. 🙂

No, in zadnjič zopet govoriva in mu jamram, da sem ostala brez službe. In kaj tip naredi?

M: “Ne morem ti drugače pomagat. Ampak…”

A: “Ma, sej ni treba. Itak vem.”

M: “… lohk ti dam samo številke in pejt vplačat loto.”

A: “Kaj?”

M: *narekuje številke*

In sedaj se res poigravam z mislijo, da bi začela igrat loto s temi številkami. 🙂 Škodit ne more. Uf, fantastično bi bilo, če bi res zadela. Dream, dream, dream…

T25 ali Shaun T ti izpraši rit.

Ne verjamem v novoletne zaobljube. Bojda so bili hribčki polni nadobudnih tekačev, fitnesi so imeli čakalne vrste ipd. Ker sem škrta in ker ne zaupam v svojo vztrajnost, da bi plačala članarino, se poslužujem piratskih vadb. Pššššt.

Spogledovala sem z  Beachbody-evim Insanity-em. Ampak ime povse vse: noro! Ker pa se lepi Shaun T zaveda, da obstajamo ljudje, ki nam koncentracija mučenja hitro pade, je naredil novo vadbo. Dolga je 25 minut + cooldown. Razdeljena je na 3+1 sklope po pet tednov. Delaš pet dni na teden po eno vadbo, šesti dan dvojna doza, sedmi dan je (kot je poznano iz zgodovine:) počitek. Priznam: šesto vadbo razpotegnem na dva dni. Žal nimam energije, da naredim oboje… Uf.

Trenutno sem v drugem tednu beta faze, ki mi je veliko bolj všeč, kot alfa. Čakata me še gama in gama hibrid. Potem bom pa pripravljena, da se spopadem z Instanity-em. I wish. 🙂

Za vse, ki ste si 1.1. zadali, da boste redno telovadili, je tola vadba res super izziv, ki vzame vsega skupaj slabe pol ure dnevno.

Duhovi iz preteklosti.

Roko bi dala v ogenj, da se mi to ne bo zgodilo. Pa se mi je! Prejšnji teden me je obiskala preteklost. Bolje rečene ena oseba iz preteklosti, ki sem jo pred parimi leti zaradi tisočih stvari vrgla iz svojega življenja, počasi iz svojih misli in zavedanja. Na vsake toliko časa sem se spomnila nanjo. To je bilo pa vse. Do prejšnjega tedna. Sedaj pa se ne morem odločiti, če mi je všeč, da sva vsaj približno zopet vzpostavili stik ali ne. 🙂

Večkrat razmišljam, kako bi danes sprejemala pretekle odločitve. In večinoma bi naredila enako. Vsaj tiste velike bi ostale nespremenjene. A ni super, če v življenju stvari ne obžaluješ? Jaz pogrešam mnogo ljudi, še več jih imam rada, do nekaterih nimam čustev in nekaterih resnično ne maram. Ampak obžalujem pa ne, saj se mi je v tistem trenutku to zdela pravilna odločitev. In, če me je takrat vsaj malo osrečila, je že morala biti prava. Ali pač?

Babičina kozmetika.

Knjigarna Modrijan je imela včeraj predstavitev knjige z naslovom Babičina kozmetika. Avtorica Mihaela Pichler Radanov je po kratkem uvodu pričela z ustvarjanjem solnega pilinga, kavnega pilinga, medenega pilinga in solne kopeli. Stvar noro diši in je verjetno tudi noro fina. Njena kozmetika je načeloma užitna (ok, mila pač niso) in so iz sestavin, ki jih najdemo v domači kuhinji. Super stvar njene kozmetike je, da ne uporablja nekih eksotičnih produktov, ki ne bi bili dostopni na slovenskem trgu.

Res me je mikalo, da bi si knjigo kupila, vendar dvomim, da bom v bližnji prihodnosti našla čas za ustvarjanje lastnega mila, kreme in še česa.

Vsi, ki bi knjigo želeli, pa jo najdete v knjigarni Modrijan na Trubarjevi cesti v Ljubljani. Cena pa je 25,90€. 🙂